Most kot simbol politike napačnih prioritet
Projekt, ki ga Mestna občina Ljubljana (MOL) predstavlja kot »doživljajski most«, odpira tudi povsem legitimno vprašanje: ali bi lahko isti cilj dosegli z manjšo naložbo in preostanek denarja namenili reševanju drugih težav, s katerimi se prebivalci vsakodnevno srečujemo?
Od običajne povezave do večmilijonskega »doživetja«
Leta 2024 je bila vrednost projekta v veljavnem občinskem proračunu ocenjena na 2,7 milijona evrov, predlog rebalansa pa je predvidel že 6,2 milijona evrov. Dnevnik je takrat poročal, da razlogi za tako veliko spremembo v predlogu niso bili navedeni.
Januarja 2025 je MOL nato sklenila gradbeno pogodbo v vrednosti 4,85 milijona evrov. Po zadnjih podatkih občine je celotna naložba ocenjena na približno 5,3 milijona evrov z DDV. Povečanje vrednosti MOL pojasnjuje z razširitvijo projekta in rastjo cen gradbenih materialov ter storitev.
To niso več majhne razlike v ocenah. Govorimo o milijonih evrov javnega denarja.
Za primerjavo je zanimiv primer Celja. Tam je približno 76 metrov dolga nova brv čez Savinjo nastala kot del 10,8 kilometra dolge kolesarske povezave med Celjem in Žalcem. Pogodbena vrednost gradbenih del za celotno povezavo je znašala približno 4,47 milijona evrov, od tega 2,36 milijona evrov za samo brv. Projekta sicer nista neposredno primerljiva, vendar primerjava odpira vprašanje, koliko bi v Ljubljani stala preprostejša povezava čez reko.
Hkrati pa v Štepanjskem naselju že desetletja ostaja brez celovite prenove osrednja aleja. Korenine dreves so prebile betonska korita, na poteh so poškodbe, otroška igrišča so ponekod dotrajana, na klopeh pa manjkajo leseni deli. Čeprav je občina izvedla posamezna popravila, prebivalci še vedno opozarjamo na potrebo po celoviti prenovi osrednjih javnih površin.
Uvedba plačljivega parkiranja v začetku leta 2026 je razgalila še eno veliko težavo: v naselju kritično primanjkuje parkirnih mest. Občino že dlje časa opozarjamo, da je treba parkirno problematiko reševati celovito, ob upoštevanju potreb stanovalcev, obstoječih trgovskih in drugih objektov ter novih dejavnosti, ki jih umešča v naselje.
Ob tem se postavlja vprašanje, zakaj mesto za velike nove projekte namenja milijone evrov, medtem ko celovito vzdrževanje in prenova obstoječe infrastrukture ostajata nedokončana.
Prestiž ali potrebe soseske?
Pri mostu pa se vprašanja ne končajo pri njegovi ceni. Novi projekt v ta prostor ne umešča zgolj povezave čez Ljubljanico. Poleg dvonivojskega mostu vključuje še dva nova trga, paviljon z različnimi predvidenimi vsebinami in manjšo lokalno tržnico. S tem so območje ob reki dopolnile tudi nove, obsežne tlakovane površine.
Občina, ki varovanje in širjenje zelenih površin poudarja kot pomembno okoljsko prioriteto, bi morala jasno pojasniti, kako takšni posegi prispevajo h kakovosti bivanja in prilagajanju mesta poletni vročini.
Tudi pri spremljevalnih objektih se postavlja vprašanje, ali jih sploh potrebujemo v takšnem obsegu in prav na tej lokaciji.
Nova tržnica je po navedbah MOL zasnovana kot večnamenski prostor za lokalne pridelovalce in druženje. Vendar se ob tem sprašujemo, ali so bile pred njeno umestitvijo dovolj upoštevane že obstoječe trgovine, ponudba lokalne zelenjave in bližina tržnice Moste.
Podobno velja za načrtovane gostinske vsebine. V naselju že deluje več gostinskih lokalov. Ali so bile potrebe po dodatni ponudbi pred načrtovanjem ustrezno preverjene?
Medtem ostaja po naših opažanjih premalo urejen trg pred Mercatorjem na zgornjem delu Jakčeve ulice. Tam je v preteklosti že stal kiosk z zelenjavo, zaradi lege v središču naselja pa bi bila lokacija primerna za oživitev lokalne ponudbe in družabnega življenja. Ob tem ne bi bilo treba dodatno posegati v zelene površine.
Sprašujemo se tudi, ali takšna monumentalna ureditev sploh sodi v arhitekturno in krajinsko zasnovo soseske ali pa je bila pri njenem načrtovanju pomembnejša želja po novi mestni znamenitosti. Občina most na svoji spletni strani primerja celo z Rialtom v Benetkah, Ponte Vecchiem v Firencah in drugimi znamenitimi evropskimi mostovi.
Po podatkih Statističnega urada RS je bil leta 2019 najgosteje poseljen kvadratni kilometer v Sloveniji prav na območju Štepanjskega naselja. V tako gosto poseljeni soseski je še posebej pomembno, da se novi posegi načrtujejo glede na potrebe prebivalcev in zmogljivosti prostora.
Štepanjsko naselje ne potrebuje svojega Rialta. Potrebuje premišljene posege, ki spoštujejo značaj soseske in potrebe ljudi, ki tukaj živimo.
Dodatna vprašanja odpira tudi ureditev Športnega parka Golovec. Na območju nekdanjih igrišč za ragbi in bejzbol sta bili urejeni dve nogometni igrišči, projektna dokumentacija pa predvideva še tribune za približno 400 gledalcev, servisni objekt in parkirišča. Prebivalce zato upravičeno zanima, kako bo zagotovljena dostopnost športnih površin za lokalno skupnost in kako bodo rešene dodatne potrebe po parkiranju ob treningih in tekmah.
Kakšno mestno politiko želimo?
Most med Fužinami in Štepanjskim naseljem bo ostal. Za nekatere bo lep arhitekturni dodatek mestu, za druge nepotreben luksuz.
Za nas pa je predvsem simbol večjega problema: politike napačnih prioritet.
Medtem ko se sredstva namenjajo velikim in opaznim projektom, prebivalci opozarjamo na manj vidne, a za kakovost vsakdanjega življenja še kako pomembne težave: pomanjkanje parkirnih mest, pomanjkljive povezave javnega prevoza, pomanjkanje košev za smeti in slabšo dostopnost zdravstvenih storitev.
Pri javnih investicijah estetika ne more biti edino merilo uspeha. Vedno se moramo vprašati tudi, koliko je projekt stal, koliko se je njegova vrednost povečala glede na prvotne načrte, kaj smo za ta denar dobili in ali bi lahko z drugačnimi rešitvami bolje odgovorili na potrebe lokalne skupnosti.